Na jugu Francije so organizatorji znamenitega takmovanja Defi wind ponovno rušili rekorde. Letos se je na tekmovanje prijavilo kar 1111 tekmovalcev in tako so za kar 111 tekmovalcev prekoračili lansko število. Četudi je bilo manj vetra pa je dogodek odlično uspel.

Vetrovna napoved je bila napoved dobra le za prvi dan. Kljub zelo sunkovitemu vetru sem izbral jadro Challenger Aero+ 7.8 in desko RRD X-fire 112, kar se je na koncu izkazalo za dobro kombinacijo. Po lanskoletnih izkušnjah sem se odločil, da štartam čim bolj pri boji, saj tako lahko prvi izletim iz štartne linije. Paziti pa sem moral, da me ne pokrije ostalih 1110 takmovalcev, saj bi sicer ostal brez vetra. Točno sem natempiral štart, da bi s hitrostjo izletel, a čoln je imel 10 sekundno zamudo in prisiljen sem se bil ustaviti. Po prehodu štartnega čolna sem “pumpal kot nor” in uspelo se mi je izvleči, da sem med prvimi zbežal masi surferjev. Stiskal sem in bolj, ko smo se bližali prvemu obratu, ki je bil 10 km oddaljen, bolj sem se bližal ospredju in dohiteval peščico pred seboj. Pred bojo pa sem opazil, da je pred menoj le še Bieuzy Mauffret, ki sem se mu jadrno bližal. Obrnil sem kot drugi in začela se je drama, ko jadraš direktno proti 1109 tekmovalcem in prav vsi imajo prednost. Proti drugemu obratu je bilo potrebno jadrati bolj proti vetru, kar pa mi toliko ne leži, in tudi smernik dolžine 38 cm ni pomagal. Žal sem se odločil narobe, saj bi s 40 cm smernikom bilo bolje. Vso pot do drugega obrata sem nekoliko izgubljal in bojo obrnil kot četrti. Sledil pa je downwind, v desne uzde, v katerih sem bil prepričljivo najhitrejši in vse izgubljeno sem nadoknadil do tretjega obrata. Trije smo po tridesetih kilometrih praktično istočasno šli v jibe, a tu je nastopila drama. Ker je veter nekoliko popustil in je velika večina šele prvič prišla do boje, se je v morju okoli nje nabralo neverjetno število tekmovalcev, ki so bodisi počivali, bodisi čakali na močnejši veter. Vsak izmed nas vodilnih se je odločil za svoj slalom in najslabšo linijo sem izbral sam, saj ravno, ko sem zapeljal v ozek prehod med dvema, je eden od niju začel dvigati jadro in me “zahakljal” za smernik. Sledil je padec in plezanje čez njegovo jadro, potem pa čim hitreje v glisiranje. Žal so mi trije pobegnili in tako sem na mojo slabšo stran  proti cilju le še kontorliral svoje četrto mesto, ki ni bilo nikoli ogroženo.

Pripeljati v cilj četrti, vedoč, da je za teboj še 1107 tekmovalcev, je prav poseben občutek, a če se zavedaš, da si imel tako dobro možnost za stopničke, ostane kanček grenkega priokusa. Vetra žal do konca tekmovanja ni bilo več in tako bom prihodnje leto naskakoval stopničke! Zmagal je Patric Diethelm pred Bieuzyjem Mauffretom in legendo Laurentom Gauzereom, ki je v 90. letih velikokrat delal preglavice takrat dominantnemu Dunkerbecku.

Vsekakor zadovoljen s šetrtim mestom sem se odpravil na dolgo pot proti domu, a prisegel sem si, da prihodnje leto na tem legendarnem tekmovanju ne bom edini Slovenec zato vse interesente vabim, da mi pošljejo mail na tine@recharge.si.

Tine Slabe